Študentska svetovalnica ~ Poglej temo

Pridružen/-a: Sre Avg 2007 8:51 Prispevkov: 13

Pozdravljeni!

Lani sem se vpisala na faks, na katerega sem šla zaradi staršev-vem, ja, največja bedarija Sad

Letos sem se pa le prepisala na fakulteto, ki me je bolj zanimala. Zakaj govorim v pretekliku, bom takoj pojasnila. Faks je v bistvu na drugem koncu Slovenije-daleč daleč od mojega doma. Pa sem sama sebi rekla, da bom že. Na faks sem se vpisala pravzaprav zato, ker mi je bila vsaj približno zanimiva smer, glavni razlog pa je ta, da sem si nekako delala "plan B" s tem faksom. Češ, ko bom diplomirala, bom imela neko osnovo, da bom lahko potem potovala in v tujini hodila na avdicije-od nekdaj si želim postati igralka, pa nisem dovolj samozavestna, da bi šla na sprejemne na AGRFT.
Tako sem zdaj obtičala, nimam več možnosti rednega vpisa na fakulteto, ker sem to izkoristila s prepisom.
Najbrž se sploh ne bi sekirala, če me v svoje kremplje ne bi nenadoma in povsem nepripravljeno dobila tako globoka depresija, da res ne vem, od kod, za vraga, se je vzela. Pa ravno zdaj, ko sem mislila,da imam vse "poštimano"!
Je že res, da sem bila vedno tiha in nekam žalostna, ampak zadnji mesec je pa res nevzdržno. Prijateljev nimam, ne znam si jih poiskati, naredila sem sicer gimnazijo, vendar komajda, skorajda ni bilo dneva, da ne bi šla živčna v šolo. Zdaj se sekiram, ker nimam niti poklicne izobrazbe, saj če grem domov/pustim faks, ne dobim niti službe! sploh me je pa izredno strah, ker sem zelo ponosen človek, da ne bi potem zapadla še v večjo depresijo-ne vidim se ravno kot kmetica-doma imamo kmetijo.
Ali obstajajo kakšni tečaji, ki bi jih lahko naredila, da imam nek poklic?

Hodim tudi že v anonimno terapevtsko skupnost blizu domačega kraja, vendar zaradi faksa zelo veliko manjkam. V skupnosti sem vsaj kakšno uro boljše volje. Trenutno bi rada samo domov in redno hodila v terapevtsko skupnost, pa pomagala doma-nimam poklica Sad

...
Obenem se zavedam, da "najlažja rešitev pogosto ni najboljša rešitev", vendar sem čisto na koncu z živci in bi samo spala, da ne bi čutila vseh tegob, ki se zgrinjajo nadme.
Težave imam tudi v družini, saj je oče skoraj ves čas odsoten(zagrenjen fizični delavec, ves čas na terenu), mama je gospodinja(tudi ona hodi v terapevtsko skupnost, komaj se je izvlekla iz težke depresije. zelo se bojim, da jo bom, če bom ostala doma, spet spravila nazaj v slabo stanje!), sestra pa se uspešno šola na poklicni šoli, vendar mi je mama že večkrat rekla, da se sestra zgleduje po meni in da lahko zapade v slabo družbo, če bo videla, da bom jaz odnehala s faksom in se vrnila domov, kjer sploh ni tako "rožnato".
Vem, da nisem neumna, čeprav sem morala za vse v svojem življenju trdo delati in vzdržati-brez prijateljev, podpora družine pa je bila tudi izjemno nizka. Rada bi še študirala, vendar ne ravno zdaj. Zdaj sem tako uničena od neprestanega spraševanja, ali naj se še 3 leta mučim na faksu in potem malo lažje živim(višja izobrazba, boljša služba) ali naj grem domov in fizično delam(so kakšni poklicni tečaji?), vendar se bojim, da če bom leta privezana na fizično delo s slabo plačo, da bom postala zagrenjena do konca. Do nedavnega sem bila zagrizena materialistka, zdaj pa so se moje prioritete povsem spremenile-le srečna bi bila rada.
Tako se zdaj že par tednov "žrem" zaradi tega, ne morem se odločiti. In tu res mislim NE MOREM, ne SE MI NE LJUBI, ker sem psihično uničena. Povrh se še prenajedam, praskam z nohti...
Da tako ne gre več naprej, vem, a pomagati si sama ne znam.

Najbolj me je strah, da se mi bodo posmehovali(na žalost dajem preveč pomena odzivu drugih ljudi na moja dejanja. tudi sorodnice so na faksu, sorodniki in tudi domači so, odkar pomnim, mislili, da tako ali tako ne zmorem višje izobrazbe), da bom zagrenjena poklicna delavka, da ne bom nikoli našla sreče...in tako naprej, ena misel je bolj grozna od druge. Sama sebi grem na živce, pa si ne znam pomagat.
Res bi rada še študirala, vendar trenutno nimam moči. Nebo se mi podira. Hodim kot senca, s prestrašenim izrazom na obrazu. Bolj kot vse na svetu bi se rada skrila v hišico sredi gozda, kjer ne bi nikogar motila in bi brala in živela srečno do konca svojih dni...vem, popolnoma se mi že meša Confused

Glavno vprašanje, na katerega ičem odgovor, je: Ali imam, če pustim faks, kakšno možnost tečajev z izobrazbo gimnazijske maturantke? Imam še možnost dostojnega življenja? Je faks res zadnja šansa?

Pridružen/-a: Pon Okt 2007 15:07 Prispevkov: 30

Pozdravljena!

Naj ti za začetek odgovorim na vprašanja, ki si jih zastavila na koncu. Ja, imaš vse možnosti za dostojno življenje. Tudi možnosti v prihodnosti je več: lahko ostaneš na sedanjem faksu in študiraš, lahko pa si pridobiš izobrazbo V. stopnje. To pomeni, da narediš poklicni tečaj, ki ga izvajajo različne srednje šole in privatne šole oz. organizacije (npr. zdravstvena šola tečaj za pridobitev poklica tehnik zdravstvene nege, srednja šola za farmacijo, kozmetiko in zdravstvo ima tečaj za poklic farmacevtskega tehnika). Mislim, da tečaj traja eno leto, ponavadi so predavanja popoldne ali ob vikendih, nekaj pa tudi stanejo (govorim na pamet: tam do cca. 1000).
Razumem te, da si v dilemi, kaj storiti, iti delat ali študirat naprej. Če te študij vsaj malo veseli, vztrajaj. Dobro bi bilo, da sedaj, ko si v tej situaciji, ne sprejemaš naglih odločitev, ker na vso situacijo gledaš pristransko, predvsem precej bolj črnogledo, kot bi sicer. Študij lahko nadaljuješ tudi kasneje, oz. kakšno leto pavziraš, če je že treba, saj to ne pomeni, da nisi sposobna narediti faksa. Medtem lahko delaš, če ti tako bolj ustreza, gotovo bi se našla kakšna služba za gimnazijsko maturantko. So pa tudi višje šole, kjer programi trajajo 2 leti, na višjo šolo se še vedno lahko vpišeš redno, ker so višje šole ločene od visokih šol (univerze), tako, da imaš še dva bonusa za vpis na višjo šolo.
oglej si še ta podforum: http://www.svetovalnica.com/klepetalnica/viewforum.php?f=75
in link do višješolske prijavne službe ---> http://vss-ce.com/VPS/

Glede svoje sestre in tega, kar pravi mama, se ne obremenjuj. Kar bo naredila sestra, je predvsem njena odgovornost, zato je nesmiselno, da se s tem obremenjuješ. Poleg tega imaš ti narejeno gimnazijo in ambicije za izobrazbo, ki jih boš izpolnila, ko boš pri močeh za to.

Glede na simptome, ki jih opisuješ, da spiš, nimaš volje,itd. bi bilo -v primeru, da ne bo nič bolje- dobro, da se oglasiš pri osebni zdravnici in ji razložiš, kako se počutiš. Ona bo presodila, če gre za depresijo ali morda potrbuješ antidepresive ali ti po potrebi napiše napotnico za psihiatra. Naj te to ne prestraši, to ni nič takega. Po jemanju antidepresivov se večina počuti občutno bolje. Vendar jemanje zdravil dolgoročno nič ne bistvenega spremeni, potrebno je "delati" tudi "na" vzrokih težav. Dobro je da hodiš na terapevtsko skupnost, da se pogovarjaš o težavah in jih poskušaš reševati. Fino bi bilo le, če bi bili učinki obiska terapevtske skupine trajnejši, ne pa da se le eno uro bolje počutiš, potem pa kot prej. Preberi si malo portal www.nebojse.si. Tam je veliko napisanega o podobnih težavah ter o tem, kako si pomagati. V Ljubljani je možnost psihološkega svetovanja, na posvet prideš večkrat, vsak obisk pa stane simboličnih 5 €. Tam skupaj s svetovalcem naredita načrt, kako in na katerem življenjskem področju bosta začela z reševanjem težav. Njihova spletna stran je www.posvet.org.

Upam, da ti je napisano kaj v pomoč. Če boš imela še kakšno vprašanje lahko pišeš tudi na psiho.svetovalnica@gmail.com.
Želim ti, da ti kmalu posije sonce!

Mojca

Pridružen/-a: Sre Avg 2007 8:51 Prispevkov: 13

Joj, Mojca, tole si mi pa tako lepo napisala, da se ti res najlepše zahvaljujem Smile

!! Sem kar malo boljše volje. Bom poklikala po linkih in vredu razmislila, kako naprej.

Pridružen/-a: Sre Avg 2007 8:51 Prispevkov: 13

Kljub vsemu trudu zapadam v vedno večjo žalost in grozo in me zanima, če imam še možnost pavziranja ali ponavljanja letnika?

Pridružen/-a: Pon Okt 2007 15:07 Prispevkov: 30

Živjo!

Študent ima dva t.i. bonusa, dvakrat se lahko vpiše v isti letnik: ali na isti fakulteti-torej ponavlja, ali pa se prepiše na drugo fakulteto. Torej, če si se ti že prepisala, se ne moreš več redno vpisati na drugo fakulteto in ponavljati letnika. Lahko pa pavziraš. Pavziraš lahko kolikokrat hočeš in kolikor časa hočeš. Le če pavziraš več kot 2 leti zaporedoma, moraš za nadaljevanje študija zaprositi na fakulteti.
Drugo leto lahko torej pavziraš, nimaš statusa študenta (nisi zavarovana prek staršev, ne moreš delati preko ŠS, ne moreš jesti na bone, bivati v študentskem domu). Izpite lahko še vedno delaš, le plačati jih moraš. Pozanimaj se še na vaši fakulteti, kako je s pavziranjem.

Si že kaj razmislila, kakšne imaš načrte za prihodnost?

Pridružen/-a: Sre Avg 2007 8:51 Prispevkov: 13

Čemu pa pavziranje potem služi? Če si prav razlagam, je to tako, da lahko delaš naslednji letnik, vendar ne moreš "pasti", če ne narediš izpitov, ki si jih moraš zdaj plačevati?

Moji načrti za prihodnost so trenutno zelo nejasni, ker sem res v hudi depresiji. Ne vem, če sploh so. Rada bi pač imela neko izobrazbo in dobro službo, to je pa to. Več ne vem. Še vedno se iščem.

Pridružen/-a: Pon Okt 2007 15:07 Prispevkov: 30

Ponavadi med pavziranjem delajo študenti izpite za nazaj- tisti letnik, v katerega so bili vpisani prejšnje študijsko leto, saj se ravno zaradi manjkajočih izpitov niso mogli vpisati v višji letnik. Možnost opravljanja izpitov za višji letnik je odvisna od fakultete in posameznega profesorja, če to dovoli. Ni pa to ravno splošna praksa. O tem bi se morala pozanimati na fakulteti.

Glede na to, da si depresivna in zato tudi nimaš jasnih ciljev, bi ti svetovala, da poiščeš strokovno pomoč. Nima smisla, da "tavaš v temi", se obremenjuješ z raznimi negativnimi mislimi, življenje pa teče. Psihoterapevt na primer bi ti s pogovorom pomagal, da bi premagala negativne miselne (npr, da si ljudje mislijo, da si nesposobna narediti faks) ali vedenjske vzorce (prenajedanje). Do psihoterapevta lahko prideš praktično zastonj, saj imaš letos kot študentka zdravstveno zavarovanje preko staršev in če najdeš psihoterapevta, ki dela na koncesijo, ti bo terapijo plačala zavarovalnica (potrebuješ le napotnico od osebnega zdravnika). Naj ti ne bo to nič čudnega, glavno je, da storiš nekaj zase. Žal med nekaterimi ljudmi še vedno velja prepričanje, da je obisk psihiatra ali psihoterapevta za "zmešane" ali nekaj podobnega.

Iz katerega kraja oz. konca Slovenije pa si? (lahko mi pišeš tudi na mail: psiho.svetovalnica@sou-lj.si)

Lep pozdrav,

Mojca